SVETOVNI DAN VIRUSNIH HEPATITISOV

28. julij je dan, ko se vsako leto po celem svetu beleži svetovni dan hepatitisa. Cilj tega dne je ozaveščanje javnosti, zdravstvenih delavcev in oseb z višjim tveganjem ter izpostaviti pomen virusnega hepatitisa, predvsem hepatitisa B in C ter z njima povezana tveganja in zaščitne ukrepe, pomen preventive, pravočasno diagnozo, sodelovanje pri oskrbi, zdravljenje in podporo bolnikom.

Leta 2010 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) uvrstila to pobudo med štiri kampanje za posamezne nalezljive bolezni in od takrat se beleži 28. julij, na rojstni dan Barucha S. Blumberga – ameriškega znanstvenika, ki je odkril hepatitis B in razvil cepivo proti temu virusu, za kar je leta 1976 prejel tudi Nobelovo nagrado.

HEPATITIS

Hepatitis je vnetje jeter, ki je lahko povzročeno zaradi različnih dejavnikov, vključno z virusno infekcijo, prekomernim pitjem, reakcijo imunskega sistema, stranskih učinkov različnih zdravil in kemikalij, kopičenjem maščob v jetrih idr.

Jetra so najbolj zapleten organ za metabolizem. Presnovno delovanje jeter izvajajo hepatociti (parenhima jetrnih celic): proizvajajo in izločajo žolč, urejajo homeostazo ogljikovih hidratov, izvajajo sintezo lipidov in izločajo lipoproteine plazme, nadzorujejo presnovo holesterola, proizvajajo sečnino, serumski albumin, dejavnike strjevanja, encime in številne druge proteine ter metabolizirajo oz. razstrupljajo zdravila in druge tuje snovi. 

Jetra so sama sposobna obnoviti celo velike dele lastnega poškodovanega tkiva, vendar je sposobnost samoobnavljanja omejena. Dolgotrajno vnetje povzroča poškodbe jeter ter lahko povzroči trajne rane. Jetra so odporna in sposobna delovati tudi kadar je večji del njih poškodovan, kar pomeni, da se simptomi bolezni ne pojavijo takoj, ampak po določenem času.

VRSTE HEPATITISA 

Virusni hepatitisi

Virusni hepatitisi so skupina nalezljivih bolezni, ki vplivajo na tkivo jeter, povzročijo jih pa virusi hepatitisa A (HAV), B (HBV), C (HCV), D (HDV) in E (HEV), ki lahko povzročijo akutno ali kronično bolezen.

-     Akutni hepatitis: Nenadno vnetje jeter, lahko je težje, vendar traja krajši čas

-     Kronični hepatitis: Stanje trajnega vnetja jeter (več kot šest mesecev)

Virusni hepatitisi prizadanejo približno 400 milijonov ljudi po celem svetu in vsak je lahko izložen tveganju okužbe. Vsako leto umre 1,4 milijonov ljudi zaradi posledic okužbe z virusom hepatitisa. Približno 95% ljudi na svetu, ki živijo z virusnim hepatitisom, tega ne vedo, saj ta infekcija pogosto povzroča zelo blage simptome ali jih pa sploh ne. Če se ne zdravi, virusni hepatitis lahko povzroči poškodbo in odpoved jeter. Virusni hepatitis je vodilni vzrok raka in presaditve jeter v Evropi.

Virusni hepatitisi so razširjeni so po vsem svetu, z različno pogostostjo, pri čemer so tipi A, B in C v 95% primerov.

Hepatitisa A in E se prenašata predvsem s kontaminirano hrano in vodo, preko uporabe javnih stranišč ter sta najbolj prisotna v državah z nižjim higienskim standardom. Hepatitis A, imenovan tudi »nalezljiva zlatenica« ali bolezen »umazanih rok« povzroča akutno, prehodno bolezen. 

Pomembno je opozoriti tudi na virusna hepatitisa B in C, ki se prenašata preko okužene krvi in drugih telesnih tekočin ter imata blage ali celo nimata simptomov. S prehodom v kronično bolezen pri določenih bolnikih lahko povzroči cirozo in rak jeter. Hepatitisa B in C se pojavljata v vseh delih sveta, čeprav se njuna pogostost močno razlikuje med geografskimi regijami, kot tudi med različnimi skupinami prebivalstva v določeni regiji.

Alkoholni hepatitis

Alkoholni hepatitis se nanaša na poškodbe jeter zaradi alkohola. Ta bolezen se pojavlja pri ljudeh, ki več let uživajo večje količine alkohola. Med razgradnjo etanola (alkohola v pivu, vinu in drugih alkoholnih pijačah) se ustvarjajo strupene kemične spojine (acetaldehid). Ta spojina sproži vnetje, ki uničuje celice jeter.

Avtoimunski hepatitis

Avtoimunski hepatitis je vnetje jeter, ki nastane, ko imunski sistem telesa, ki nas ponavadi brani pred virusi, bakterijami in drugimi tujimi organizmi, ki povzročajo bolezni; tokrat napade lastne celice jeter. Točen vzrok avtoimunskega hepatitisa ni popolnoma pojasnjen, vendar deluje, da interakcija genetskih in okoljskih dejavnikov sčasoma vpliva na nastanek te bolezni.

Toksični hepatitis

Toksični hepatitis je vnetje jeter, ki nastane kot reakcija na izpostavljenost strupenim snovem, katerih vzrok je lahko alkohol, kemikalije, zdravila, droge ali prehranska dopolnila. V nekaterih primerih se toksični hepatitis razvije v nekaj urah ali dnevih po izpostavitvi toksinu. V drugih primerih se lahko simptomi pojavijo šele po večmesečnem uživanju določene snovi. Čeprav imajo jetra veliko možnosti za regeneracijo, lahko dolgoročna izpostavljenost strupenim snovem povzroči resno in včasih nepopravljivo škodo.

DIAGNOSTIKA VIRUSNIH HEPATITISOV

Biokemični/funkcionalni testi jeter

Veliko biokemičnih in izločevalnih testov jetrne funkcije se imenujejo testi delovanja jeter. Nekateri od teh testov nakazujejo na nekrozo ali poškodbo tkiva jeter, glede na to, da se z njimi meri količina jetrnih encimov, ki se sprosti v krvni obtok (npr. aminotransferaze tj. transaminaze). 

Alanin aminotransferaza (ALT) – jetrni encim, ki je prisoten v krvnem obtoku po poškodbi jeter. ALT test se uporablja za oceno in spremljanje vnetja jeter pri bolnikih s katerimkoli hepatitisom.

Aspartat aminotransferaza (AST)– jetrni encim, ki je manj specifičen kot ALT. Povečana raven AST lahko nakazuje na poškodbo mišic drugje v telesu. 

Bilirubin – Žolčni pigment in odpadni produkt degradacije hemoglobina. Povečanje bilirubina v krvi lahko nakazuje na bolezen jeter, še posebaj bolezen žolčnika. 

Alkalna fosfataza – Povečana vrednost tega encima v serumu nakazuje na hepatobilijarno oviro. Alkalna fosfataza je sestavljena iz več izoencimov, ki prihajajo iz različnih tkiv, največ pa iz kosti. 

yGlutamil transpeptidaza (GGT) – Povečana koncentracija GGT je občutljiv kazalnik okvare jeter. Je dober pokazatelj v diferencialni diagnozi hepatocelularne in obstruktivne zlatenice.

Serološka/molekularna diagnostika virusnih hepatitisov

Če rezultati analize pokažejo povišane vrednosti aminotransferaze, je potrebno pojasniti etiologijo možnega virusnega hepatitisa. 

Natančna diagnoza virusnega hepatitisa lahko temelji samo na odkrivanju specifičnih seroloških označevalcev virusa hepatitisa oziroma sistemu antigen-protitelo ter genetskega materiala virusa.

Medtem ko serološka diagnostika ima svoje prednosti (ob visoki občutljivosti in specifičnosti) v smislu hitrega in relativno poceni načina za razlikovanje tipov virusa, ki je povzročil okužbo jeter, z razvojem molekularne biologije se je zgodila revolucija v diagnostiki ki je omogočila dokazovanje virusnih genomov.

Protitelesa predstavljajo beljakovine krvi, katere nastanejo kot odziv na tuje proteine ali polisaharide in v diagnostične namene se dokazuje IgM in IgG razredprotiteles ter skupni IgM in IgG

-      Protitelesa IgM in IgG anti-HAV

-      Anti-HBc IgM in skupni anti-HBc

-      Anti-Hbe

-      Zaščitna anti-HBs in HBc protitelesa

-      Anti-HCV protitelesa

-      Anti-HDV protitelesa

-      Anti-HEV protitelesa

Antigeni so ponavadi proteinske komponente infekcijskega sredstva, ki spodbujajo proizvodnjo protiteles.

-      Antigeni HbsAg in HBeAg 

Genetski material hepatitis virusa je lahko RNA (linearna enoverižna, krožna enoverižna) ali DNA (krožna, dvoverižna).

Molekularna diagnostika virusnih hepatitisov je zelo uporabna metoda za razlikovanje infektivnosti in neinfektivnosti, nedavne ali kronične okužbe in spremljanje rezultatov terapije, zlasti v povezavi z diagnozo virusnega hepatitisa B in C.